main-picture-article
Image: ©Jože Suhadolnik - Bylineme

Čeferin: Uefa je odlična organizacija, potrebuje le evolucijo 

»Težko je verjeti, toda od mene nihče ničesar ne zahteva. Možno je, da kdo kaj pričakuje, a nihče ničesar noče.«

Jernej Suhadolnik, Delo, 20. 8. 2016

Pred dvema mesecema, ko je Aleksander Čeferin uradno napovedal kandidaturo za vrh Evropske nogometne zveze (Uefa), je malokdo verjel, da lahko Slovenec zasede tako prestižen, vpliven in odgovoren položaj. Danes je obratno: prvi mož Nogometne zveze Slovenije (NZS), 48-letni odvetnik iz Grosuplja, daleč najvišje kotira v boju za nasledstvo legendarnega Michela Platinija.

 Pravo presenečenje bi bilo, če Španec Ángel María Villar ali Nizozemec Michael van Praag v boju za izvolitev na položaj predsednika Uefe Aleksandru Čeferinu na volilnem kongresu 14. septembra v Atenah prekrižala načrte. Čeferin je prvič razkril ozadje svoje kandidature in poteze, ki bi jih povlekel ob morebitni zmagi v grški metropoli.

Koliko letov imate za sabo, odkar ste se podali v volilno kampanjo?
 
 
Vem le, da je zelo naporno, saj te želijo videti mnogi, četudi te poznajo. V nekaterih državah hočejo pozornost tudi zaradi lokalnih medijev. Vsakomur je treba pokazati spoštovanje in se odpraviti tja. Gotovo bo še bolj naporno v dneh do 14. septembra. Nisem štel letov, verjetno pa bo številka na koncu bližja sto kot deset. Imel sem srečo, da sem v času evropskega prvenstva spoznal večino pomembnih ljudi na enem mestu v Franciji, koristno je bilo tudi srečanje predsednikov trinajstih nacionalnih zvez na regijski konferenci v Moskvi. Naslednji teden se bom srečal s sedmimi članicami Uefe iz srednje Evrope v Budimpešti, nato še v Glasgowu s štirimi otoškimi zvezami. Poskušam združiti obiske, saj ne bi mogel obiskati vseh od Kazahstana do Portugalske in Islandije.

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj ste ugotovili, da si želite postati predsednik Uefe?
 
 
Že vrsto let imam odlične odnose s skandinavskimi in nordijskimi državami. Ne le s Švedi, tudi z Norvežani, Danci in Finci. Imamo podobne poglede na svet, tudi na nogomet, podobno velja za predsednike zvez iz držav naše nekdanje skupne države. Ko se je letos Michelu Platiniju zgodilo, kar se mu je, so me najprej poklicali Skandinavci in mi rekli: »Mislimo, da bi bil ti pravi kandidat za novega predsednika.« Najprej sem se le nasmehnil, češ, kje bomo dobili podporo. Zatrdili so, da si bodo prizadevali za to, ker da je čas za spremembe, a se za to nisem kaj dosti zmenil. Potem so me poklicali Italijani in mi rekli, da me bodo podprli, če bom šel v boj. Na regijski konferenci, na kateri sta bili tudi Rusija in Turčija, me je enotno podprlo še trinajst držav. Dobil sem podporo več kot tretjine članic Uefe, zame je postala dolžnost, da se podam v tekmo, saj se ti v življenju ponudi samo ena taka priložnost. To je zame velik osebni izziv.

Ste o kandidaturi zares začeli razmišljati šele takrat, ko Platini ni uspel s pritožbo in so mu zgolj znižali kazen prepovedi opravljanja funkcij v nogometu na štiri leta?
 
 
Drži. Odtlej sem vsak dan dobival telefonske klice ... Če spoznaš, da ljudje verjamejo vate, če opaziš, da so zahodne države pripravljene podpreti kandidata, ki za marsikoga prihaja iz vzhodne Evrope, in sicer zaradi vrednot, podobnih njihovim, je to veliko priznanje. S tega zornega kota smo lahko Slovenci dober povezovalni element. Razumemo vzhod, zahod, sever, jug, nikjer nimamo velikih sovražnikov, govorimo tuje jezike, znajdemo se na zahodu, razumemo miselnost prebivalcev vzhoda, ne nazadnje tudi njihov smisel za humor ... Nogometna Evropa bolj kot vse drugo potrebuje enotnost, to pa lahko dosežemo le z dialogom in ravnovesjem.

Pozneje so vas javno podprle številne članice Uefe, dejansko ste trenutno favorit za zmago. Toda kako trdna je ta podpora glede na tajnost volitev?
 
 
Vem, da ne bi nikdar javno podprl nekoga, nato pa tajno glasoval za nekoga drugega. Ne vem, zakaj bi kdo to naredil, glede na to, da mu nisem nič ponudil. Počakajmo na volitve. Ne bi se slabo počutil, če bi se ta podpora pokazala za lažno. Vem, da na dosedanjih volitvah ni bilo javne podpore, tudi tokrat druga kandidata nimata niti enega glasu javne podpore, denimo. Že to se mi zdi zares velika stvar, da so ljudje pripravljeni zastaviti svoje ime zame. Sicer pa imate prav, seveda je glasovanje tajno. Toda če ti je javno pripravljeno izreči podporo toliko zvez, sem jaz dosegel svoje. Če bi bil aktualni predsednik, bi hipotetično razumel možnost podpore s figo v žepu, tako pa ne vidim logike za kaj takega. Saj nimam niti možnosti, da bi komurkoli kaj ponudil, tudi če bi hotel! Pogosto se v športni politiki zgodijo tudi nelogične stvari, na primer pritiski tik pred volitvami na kakšno zvezo in tako naprej. Vse je možno do 14. septembra, toda zaenkrat mi po mojem kaže dobro. Drugega ne morem reči. Jaz gotovo ne bom hodil za delegati v tiste volilne hiške ...

Hkrati z omenjeno podporo so v zakulisju zakrožile govorice o tem, kdo stoji za vami.
 
 
Drži. Novinar BBC mi je povedal, da so se v Angliji nekateri spraševali, kdo, hudiča, je ta človek. Nikdar ni bil v nogometu, prihaja iz Slovenije, o kateri ne vemo natančno, kje leži, nekaj mora biti v ozadju. Avstrijci so, denimo, zapisali, da za menoj stoji Platini, ki bo še naprej vodil Uefo, kar naenkrat je prišlo ven, da je predsednik Fife Gianni Infantino z obiskom na Brdu pokazal, da je izbral mene, in to je bilo po naključju objavljeno v nizozemskih medijih ...

... zasledil sem, da za vami stoji tudi Vladimir Putin.
 
 
Vesel bi bil tudi te podpore! V omenjenem članku na Nizozemskem je pisalo, da me Rusi podpirajo zaradi mojih dolgoletnih odličnih odnosov z njihovim ministrom za šport Vitalijem Mutkom, ki sem ga resnično videl le enkrat v življenju na regijski konferenci v Moskvi.

Mar ni to normalno za predvolilni čas?
 
 
Drži, morda bo v naslednjih tednih prišla v javnost še kakšna »resnica«. Očitno je kandidat, ki ne more dobiti podpore, jezen, ker ne more verjeti, da nima podpore, zato išče ozadja. Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi se zamislil, ali me ljudje morda sploh ne marajo. Da morda v dvajsetih letih nisem nič naredil in mi ne zaupajo, ne pa da iste ljudi večkrat vprašam, ali bi me vseeno podprli.

Zakaj bi bil prav Aleksander Čeferin najboljši kandidat za predsednika Uefe?
 
 
Med pogovori z nacionalnimi zvezami opažam, da so naveličane dosedanjega dela, obrazov, energije. Hočejo nove obraze, večjo transparentnost, vključenost v delovanje Uefe. Uefa je odlična organizacija, potrebuje le evolucijo, ima odlično administracijo. Toda zdaj sprejemajo odločitve v ozkem krogu, v katerem so ljudje, ki niso v ničemer povezani z nacionalnimi zvezami. S kolegi z vseh koncev Evrope, ki me podpirajo in mi pomagajo v kampanji, bi lahko naredili premik naprej z Uefo.

Nekateri vam očitajo pomanjkanje izkušenj.
 
 
Podobne pomisleke sem imel nekateri v Sloveniji, preden sem prišel na NZS. Toda, mar si avtomatično najboljši kandidat za neki položaj, če si ga zasedal dvajset ali trideset let? Ob morebitni zmagi bo ena od mojih zahtev omejitev mandatov za predsednika in člane izvršnega odbora Uefe. Če to počneš dvajset let, očitno dobiš občutek, da je organizacija tvoja in ne sme nihče posegati tja. Naj povem primer člana izvršnega odbora, ki je rekel, češ, kako si on sploh upa kandidirati, ne da bi prej govoril z nami. To pove vse o stanju duha nekaterih, ne vseh.

Bistvo vašega programa je »creating the perfect balance« (ustvarjanje popolnega ravnovesja). Je to geslo v sozvočju z najbogatejšimi klubi? Kakovost je namreč vse bolj zgoščena. Kdor je bil nekoč dober, je danes še boljši, kdor je bil bogat, je še bogatejši. Obratno velja za slabše in revnejše. Ste vzpostavili dialog z združenjem najbogatejših evropskih klubov (Eca), katerih neformalni vpliv je nemara še močnejši od formalnega? Njihove zahteve so v nasprotju z ravnovesjem, ki ga omenjate.
 
 
Strinjam se z vami. Razlike so vsak dan večje, toda ne smemo pozabiti na solidarnost. S predstavniki nekaterih največjih klubov sem že govoril. Lahko povem, da klubi nočejo zaprte superlige, o kateri se govori, tudi klubi namreč cenijo načelo solidarnosti. Težava Uefe je bila, da je delovala brez predsednika, generalni sekretar pa je imel pol leta kampanjo za predsednika Fife. Klubi želijo le soodločati v Uefi in to je prav, saj ne nazadnje ustvarjajo pomemben del Uefinega proračuna in s tem pomagajo pri solidarnosti. Opazil sem, da nekateri ljudje, tudi kakšen kandidat za predsednika, neupravičeno strašijo javnost, češ da so klubi na okopih in lahko le izkušen človek, ki je že dolgo funkcionar na Uefi, prepreči namero klubov. Jaz sem dobil drugačen občutek.

Torej zaprta liga, kot so severnoameriške NBA, NHL in druge, ne pride v poštev?
 
 
Gotovo ne pride v poštev zame, če bom izvoljen na položaj predsednika. To bi pomenilo vojno z Uefo. Po eni strani bi bilo to skregano z vsemi načeli, ki jih ima UEFA, ki je organizacija vseh zvez, torej tudi vseh klubov v Evropi, po drugi strani pa se očitno za povsem zaprto ligo ne zavzemajo niti klubi, pač pa je to le nekakšna grožnja, če se z njimi ne bi vodil dialog. Želijo le boljši produkt in soodločanje na Uefi. To je njihova pravica, zato je tudi ena od točk mojega programa dialog.

V odnosu Uefa – klubi naj torej ne pričakujemo revolucije?
 
 
Absolutno ne. Klubi so pomembni, četudi med njimi obstajajo razlike. Klubi v angleški premier ligi ustvarjajo tako velike prihodke, da ne bi prilagajali svojega koledarja nobeni na novo ustanovljeni ligi. Liga prvakov je najboljši športni produkt na svetu, ki lahko iztrži še več denarja, hkrati pa moramo ohraniti solidarnost. Če bom izvoljen, ne bom dopustil, da bi odpravili sanje klubov iz Slovenije, ali kateregakoli drugega kluba v Evropi o tem, da bi igral v ligi prvakov. O tem se strinjamo tudi s predstavniki velikih klubov.

Kako ste videli letošnji euro, na katerem je prvič igralo 24 reprezentanc? Je razširjen euro po vašem mnenju zadetek v polno za Uefo? So prišle do vas kakršnekoli želje ali celo zahteve kogarkoli po zmanjšanju števila udeleženk, denimo nazaj na 16 reprezentanc? To bi bilo resda možno šele leta 2024.
 
 
Vse se da spremeniti. Toda letošnji format turnirja je zelo dober, četudi ima svoje pluse in minuse. Zaslužek za Uefo je boljši kot prej, več držav lahko sodeluje na prvenstvu, kar je le dobro. Morda bode v oči dolžina turnirja, številni menijo, da je razširjen euro podoben svetovnemu prvenstvu. Toda vse tekme so bile zanimive, nič ni bilo odločeno do konca, kar je dobro. Sami veste, da je Portugalska prišla naprej iz skupine skozi šivankino uho, pa je postala evropski prvak.

Obstaja povezava med izborom prirediteljev eura 2024 in volitvami predsednika Uefe? Kandidirale naj bi številne države, kot so Nemčija, naveza Skandinavcev, Turčija, Italija ...
 
 
Predsednik ima pomembno besedo, toda o organizaciji evropskega prvenstva ne odloča sam, pač pa bo o tem odločal izvršni odbor. Kandidature uradno ni oddal še nihče, tako da ne vemo, kdo bo zares kandidiral, bolj gre za govorice. Vsi našteti gotovo ne bodo kandidirali. Po euru 2020, ki bo v trinajstih državah in gotovo pomeni neko tveganje za vse, saj bo prvič v takšni obliki, bo zanesljivo prevladal interes Uefe. Če merite na kaj drugega, to ne obstaja. Nihče mi ni, denimo, rekel, obljubi mi, da boš podprl našo kandidaturo, sicer te ne bomo podprli. Vsakomur bi tako ali tako odvrnil, da mu ne morem ničesar obljubiti, saj dejansko ne morem. Tudi na splošno imam zanimive izkušnje, podobno kot že prej v Sloveniji. Težko je verjeti, toda od mene nihče nič noče ali zahteva. Možno je, da kdo kaj pričakuje, toda nihče od mene nič noče. Če bo tako, te bomo podprli, če bo tisti tam, te bomo podprli – tega ni.

Lahko volitve preidejo v preštevanje med manjšimi in velikimi narodi? Lahko predvolilna kampanja, ki bi lahko v naslednjih tednih postala še bolj »umazana« – do volitev je vendarle skoraj mesec dni –, razdeli evropsko družino?
 
 
Prepričan sem, da ne. Pogovarjam se s predsedniki drugih zvez, tako z »velikimi« kot »manjšimi«. Prihajam iz manjše države, toda nisem kandidat ne majhnih ne srednjih, sem kandidat vseh. Težko bi rekel, da ima Italija majhno nogometno zvezo ali da je Rusija majhna država, Turčija enako. Presenečen sem bil, denimo, tudi nad tem, da je večina podprla moj predlog, po katerem bi kazni za enake prekrške določali glede na višino proračuna posamezne zveze. San Marino bi namreč kazen v višini 100.000 evrov udarila drugače kot eno od bogatejših zvez. Zanimivo, da so se velike zveze strinjale s tem predlogom in ga označile za dobrega, modrega. Hkrati morajo tudi »manjši« vedeti, da ne morejo prejeti od Uefe toliko sredstev kot denimo Nemčija in Anglija, ki Uefi prineseta ogromno prihodkov. In »manjši« se tega dobro zavedajo. Ljudje so zelo realni, zavedajo se, da morajo v izvršnem odboru sedeti (tudi) ljudje iz velikih zvez, ne le denimo predsedniki zvez iz Slovenije, Hrvaške, BiH, Črne gore in tako naprej.

Vaš predlog se zdi zelo zanimiv, morda bi bil uporaben še kje drugje, ne le v nogometu. Denimo pri globah za prometne prekrške in podobnih primerih.
 
 
Morda, četudi bi se v Sloveniji hitro pojavila težava, saj vozijo ferrarije tudi ljudje z minimalno plačo ... Bolj gre za to, da s kaznijo »prizadenemo« vse zveze enako, v nasprotnem primeru lahko nekoga pokopljemo, nekdo drug pa bi ob izrečeni kazni le zamahnil z roko. Poglejte na Uefo: v družini imamo Gibraltar, ki je bil šele nedavno sprejet, imamo Kosovo, ki sploh nima infrastrukture in ne bo moglo igrati tekem na domačih tleh, poleg tega tako rekoč nima proračuna. Moramo biti previdni, ker gre pri tem za objektivno odgovornost. Poglejte primer naše tekme v Firencah leta 2011, ko je neki vinjeni namišljeni navijač rasistično žalil Maria Balotellija, zaradi česar smo prejeli 30.000 evrov kazni. Kaj naj NZS v Italiji naredi z nekim vinjenim primitivcem? Poglejte primer hrvaške nogometne zveze (HNS): nočem se vmešavati v njene težave, toda kako naj prepreči početje nekaterih posameznikov, ki dokazano delujejo proti HNS? Da ne bo pomote: seveda se strinjam z odgovornostjo nacionalnih zvez, sicer ne bo odgovarjal nihče, toda kazni morajo biti pravične.

Med govorom ob odprtju vadbenega središča na Brdu ste se javno zahvalili tudi Michelu Platiniju. Kakšen je vaš odnos do nekdanjega predsednika Uefe? Navzoči na euru smo dobili občutek, da ga je sedanje vodstvo Uefe, ki mu začasno predseduje vaš tekmec Ángel María Villar, resda povabilo na nekatere tekme, toda navzven ni bilo zaznati resničnega interesa, da bi ga privabili na stadione oziroma na euro, ki ga je Franciji pomagal pridobiti prav Platini. Kot da bi šle njegove zasluge za razvoj nogometa v nič zaradi znane afere s Fifo in Blatterjem.
 
 
Michel Platini je naredil ogromno za evropski nogomet, zelo je pripomogel k ravnovesju, ki ga izpostavljam v svojem volilnem programu, k solidarnosti med evropskimi narodi in nogometnimi nacijami. Kot pravnik se nočem spuščati v konkreten postopek, saj ima Platini, kot vem, pred seboj še nekatere pravne bitke. Kot predsednika Uefe pa sem ga spoštoval, po mojem mnenju je bil zelo dober in karizmatičen predsednik, dobro je vodil Uefo. Saj veste, kako je pogosto z ljudmi: ko je nekdo na vrhu, hočejo vsi biti v njegovi bližini. Ko taisti človek pade, bodo nekateri z njim normalno komunicirali naprej, drugi pa ga ne bodo več poznali. S takšno realnostjo se lahko očitno srečaš tudi kot nogometna legenda. Dejstvo je, da so se od Platinija odmaknili nekateri, ki so ga prej najtesneje objemali. To je v človeški naravi.

Uefo je mogoče voditi profesionalno, kot jo je nazadnje prav Platini, ali pa na način, kakršnega si je izbral njegov predhodnik Lenart Johansson. V eni od izjav ste napovedali, da bi se ob morebitni zmagi bolj nagibali k drugemu načinu vodenja Uefe. Ali to pomeni, da bi v tem primeru odpeljali s seboj v Nyon več dosedanjih sodelavcev z NZS, ki jim najbolj zaupate?
 
 
Po tej moji izjavi so mi ljudje, ki so zaposleni v UEFA povedali, da je Johansson včasih obiskal sedež Uefa zgolj na vsake tri mesece. Mislim, da Uefa ni več v položaju, ki bi predsedniku dopuščal tak pristop. Dejstvo je, da moram najprej zmagati na volitvah, potem bi lahko govoril o sodelavcih. Ob morebitni zmagi bi najprej odšel v Švico in tam dodatno spoznal, kakšna je zapuščina na Uefi. Ne glede na to, kako pogosto bi deloval iz Nyona, bi potreboval ekipo ljudi, ki jim lahko zaupam. Toda o tem nočem razmišljati vnaprej, najprej je treba na volitve.

Kljub javno izraženi podpori predsednikov številnih zvez mnogi pri nas dvomijo o uspešnosti vaše kandidature. Kako gledate na razmišljanje, češ, Slovenec ne more uspeti v boju za predsednika tako pomembne organizacije, kot je Uefa, na tovrsten stereotipno skeptičen odnos Slovencev?
 
 
Kot na neko zavoro v miselnosti ... Slovenci smo uspešni ljudje. Zaradi geostrateškega položaja in zgodovine imamo izjemno sposobnost razumevanja in sobivanja s severom, jugom, vzhodom in zahodom ter sposobnost delovanja v različnih režimih, lahko bi bili pomembnejši igralci v svetu. Problem imamo le s tem, da ne spoštujemo dovolj samih sebe, zaradi česar smo premalo samozavestni, ob tem pa ne spoštujemo dovolj niti drug drugega.

Kaj bi vaša morebitna zmaga pomenila za naš nogomet, kaj bi lahko posredno ali neposredno pridobila Slovenija?
 
 
Že to, da imaš osebni kontakt s predsednikom Uefe, bi bilo zelo pomembno za NZS, slovenske selekcije in nogomet. Na Slovenijo bi v nogometnem svetu gledali drugače, uživala bi večje spoštovanje. Če preidem na državo: moj osebni interes je, da bi na tem položaju čim več ljudi poskušal prepričati o tem, v kar osebno verjamem – da je Slovenija lepa država, da se jo splača obiskati. Da bi jih prepričal o tem, da se v Slovenijo splača tudi investirati, bi se moral bolj potruditi zaradi smrtonosne birokracije, izjemno neugodne davčne politike, nefleksibilnosti in dejstva, da smo svetovni prvaki v iskanju načinov, zakaj nečesa ni mogoče izvesti. Če bi imel možnost pripeljati sem pomembne svetovne igralce, bi moral prej opraviti dialog z državo, da bi vedel, ali bi bili ti ljudje dobrodošli pri nas, če bi prišli. S tega položaja lahko neformalno veliko narediš za državo.

Ste začutili kakšno spremembo pri ljudeh v vsakdanjem življenju, odkar veljate za favorita?
 
 
Ne, nobene spremembe. Tisti, s katerimi se družim, bodo o meni vselej mislili enako. Pozitivno energijo sem začutil tudi pri drugih. Med oddihom na morju so me, denimo, ustavljali mnogi in me spodbujali v slogu: »dajmo, Slovenci, saj zmoremo, vaš uspeh bi bil nekaj sijajnega« in tako naprej. Spoznaš, da večina ni tako negativna. Ne oziram se na ljudi, ki imajo probleme sami s sabo in so posledično jezni na svet.

V javnosti veljate za družinskega človeka, to ste večkrat poudarili. V primeru zmage bi vas čakale nove delovne obveznosti ne le v Nyonu, pač pa tudi med obiski različnih prireditev po Evropi, četudi bi šlo le za fotografiranje ... Kako močno vas pri tem podpira družina?
 
 
Žena in otroci me zelo razumejo. Nič manj se nimaš rad, če drug drugemu pustiš dihati. Od svoje družine se seveda ne bom ločil, ne Uefa ne katerakoli druga organizacija ne bi bili vredni tega. Med nami je taka vez, ki je nič ne more pretrgati. Tudi punce so vse večje, hodijo po svojih poteh, imajo svoje interese. Najstarejša Nina, denimo, končuje pravno fakulteto ... Naša družina bo vselej maksimalno povezana. Hčere se prav veselijo z mano, skrbi jih, kako bo na volitvah, ali res uživam podporo in podobno. Izjema je najmlajša Ana, ona včasih omeni Uefo, včasih Fifo ... Neža in Nina pa aktivno spremljata potek dogodkov na družbenih omrežjih, hitro opazita, ko mi kdo izrazi podporo. Podpira me tudi žena Barbara, jaz pa njo. Mislim, da je dobro, če vsak uživa v svojem poslu. Ne vidim posebne sreče v družinah, v katerih morda vsi ves čas tičijo skupaj, a so hkrati nesrečni. Mi smo zelo srečni.

Večkrat ste poudarili, da ste vendarle predvsem pravnik, odvetnik. Vodite uspešno odvetniško pisarno, verjetno ste se tudi zaradi tega odločili za manj intenzivno navzočnost v Nyonu ob morebitni zmagi?
 
 
Ne morem kar vsega pustiti in reči, da mi je vseeno. Poleg tega je pisarna odlično vpeljana, v njej imam odlične partnerje; ne le očeta in brata, tudi kolege. V zadnjih letih sem bil pogosto odsoten po dva ali tri dni, včasih tudi ves teden, to ne bi bilo težava. Prepričan sem, da bi moral biti ob morebitni zmagi najmanj mesec ali dva vseskozi v Nyonu, da bi vse temeljito spoznal. Pozneje pa bi videli, kako in kaj naprej, toda ta čas se res nočem obremenjevati s špekulacijami.

Omenili ste, da pred prihodom na NZS niste natančno vedeli, kaj naj pričakujete. Uefa je še neprimerno večja organizacija; če NZS letno ustvari približno 10 milijonov evrov prihodkov, Uefa v povprečju ustvari dobri dve milijardi evrov. Kako bi bili ob morebitni zmagi pripravljeni na ta preskok?
 
 
Zgodba je podobna. Tako o NZS kot Uefi si upam trditi, da sta to dobro naoljena stroja. Uefa deluje dobro, ima 450 zaposlenih, NZS denimo 20 ali nekaj več. Uefa potrebuje predvsem vodstvo, ki ga že nekaj časa nima, sveže zamisli v izvršnem odboru in povezavo z nacionalnimi zvezami. O številnih idejah, o katerih se pogovarjamo s kolegi, ne smem govoriti, lahko pa bi opazno dvignile evropski nogomet. Prehoda, ki ga omenjate, se ne bojim. Pri tem ne gre za aroganco; ob administraciji, ki jo zelo dobro poznam, verjamem, da bi delovali dobro. Tega ne potrebujem zase, tudi na NZS nisem prišel, ker bi to potreboval. Zdaj me že tako dobro poznate, da veste, da ne uživam niti v pojavljanju v javnosti. Res imam rad nogomet, res hočem narediti nekaj dobrega, če je to mogoče. V Sloveniji smo naredili veliko, poskušali bomo tudi v Evropi. To je zame velik osebni izziv, na neki način se ta čas piše tudi zgodovina.

Novinarski kolegi iz Evrope me pogosto sprašujejo o vašem ozadju, o vas kot favoritu za vodenje Uefe in o oceni vašega dela na čelu NZS. Kaj bi izpostavili kot največji dosežek nogometa v času vašega vodenja NZS?
 
 
To je gotovo dvig slovenskega državnega prvenstva po številnih merilih, kot so TV-gledanost, povprečni obisk in zanimivost tekem. Za to ima zelo veliko zaslug Nogometna zveza Slovenije, ne le jaz. Prvič v zgodovini imamo na voljo lastno vadbeno središče na Brdu, tam je res čudovita vadbena infrastruktura z upravno stavbo NZS. Tujci, ki so prišli na obisk, naš center ocenjujejo kot najlepši v Evropi. Tudi članski reprezentanci smo zagotovili optimalne vadbene razmere, okrog nje vlada mir, čakamo le še na preboj na velik turnir, četudi je to težko. Ko se pogovarjam s tujimi kolegi, ne morejo verjeti, kako nizke proračune imajo naši klubi in zveza. Morda se bo zgodilo, da bom jaz izvoljen za predsednika Uefe, Slovenija pa se bo uvrstila na mundial 2018. A tudi tedaj bi se našli kritiki, da se je to zgodilo le zato, ker mene ni več zraven.

Pri gradnji vadbenega središča ste bili najdaljši boj tudi z državo. Kako urejene odnose imate s slovensko državo?
 
 
Naj povem primer: država nam je – z odločbo FURS – zaradi po njihovem mnenju napačnega knjiženja leta 2010, torej preden sem postal predsednik NZS, zaračunala 700.000 evrov dodatnega davka. Uspešno smo se pritožili na ministrstvo za finance, tako da nam mora znesek vrniti, toda po napovedih davčnih svetovalcev to pomeni, da bodo spet prišli na obisk ... Od države res ne prejemamo pomoči, toda pri tem moram biti iskren. Direktor direktorata za šport in resorna ministrica se trudita in nam pomagata, v zadnjem času smo izboljšali odnose z državo, razumem, da ne moremo dobiti denarja, če ga v proračunu ni. V boljših odnosih smo tudi z olimpijskim komitejem. Za prihodnja štiri leta smo zaprli tudi konstrukcijo sponzorske piramide, kar me posebej veseli. Nikoli mi namreč ne bo vseeno za to, kaj se dogaja na NZS, saj sem v času vodenja zveze stkal močne vezi s člani izvršnega odbora in zaposlenimi, se na neki način navezal nanje in članske reprezentante. V projekt prenove NZS smo vložili ogromno truda in ne bi mi bilo vseeno, če bi šlo kaj narobe.


Article-image-
IMAGE: ©Jože Suhadolnik - Bylineme
Article-image-
IMAGE: ©Jože Suhadolnik - Bylineme
Article-image-
IMAGE: ©Jože Suhadolnik - Bylineme
Article-image-
IMAGE: ©Jože Suhadolnik - Bylineme
WARNING

You are about to send an invitation for the article that seems to be not finished. Are you sure all is correct and is ready to be viewed?

YesSend invitation 
Additional Information

Translation to English is possible with additional 110 $ fee.